_Gibanje in ples po metodi 5Ritmov (5Rhythms) Gabrielle Roth
Podajmo se v svobodo gibanja in plesa: plesno-gibalna metoda petih ritmov (Bojana Boh, članek za Moj uspeh, 2006)
Gibčne veverice in otroci – kaj pa odrasli?
Kaj imajo skupnega veverice in otroci? Eni in drugi radi gibčno skakljajo, plezajo po drevesih, se lovijo in tekajo. Odrasli pa prepogosto raje kar obsedimo na klopcah pod drevesi, opazujemo, razmišljamo ali beremo časopis. Otroci in veverice skačejo, padajo, vstajajo, se plazijo, raziskujejo, izmišljajo si stotine vragolij in norčij. Odrasli se vozimo v avtomobilih, oblečeni v poslovna oblačila in obuti v zloščene čevlje nosimo resne obraze in resne misli. Ponosni smo na obvladan nastop in uglajeno obnašanje. Otroci imajo sproščeno, prožno in gibčno telo. Odrasli si nadevamo negibne obraze, da bi bili prepričljivi, resni ali prijazni, ustrežljivi ali avtoritativni, karkoli že se od nas zahteva. Stiskamo čeljusti, imamo vse bolj trde vratove, toge hrbtenice, okorele boke in težke noge. Boli nas tu in tam, vse pogosteje. To pač sodi k staranju, verjamemo. Ne zavedamo se več, koliko stresa nosimo v telesu, kako velik del mišičnih sklopov je nenehno napet. Ne občutimo več, da dihanje ni svobodno in sproščeno, da je krčevito, plitvo in pomanjkljivo. Ne zmoremo se več zavestno sprostiti, še celo v spanju ne. Na zakrčenih predelih je metabolizem močno moten; poslabša se prekrvavitev, oskrba s kisikom, pretok hormonov, odplavljanje odpadnih produktov. Koliko energije nezavedno potrošimo za nenehno vzdrževanje mišične napetosti! Gibanje nam postaja odveč, prava muka. Ne počutimo se dovolj sproščeni, gibčni in lahkotni. Dnevi postajajo rutina, življenje vedno večji napor. Kaj se je zgodilo? Kje smo izgubili svoje otroško veveričje telo, spontanost, veselje in radost bivanja? Izgovarjamo se na leta, češ da smo zaradi njih taki, manj gibljivi in brez energije. Pa ni neobhodno in vedno tako.
Ples petih ritmov - priložnost za gibanje, raziskovanje samega sebe in druženje
Obstaja izhod, obstaja pot, da se vrnemo in znova najdemo svojo nekdanjo gibčnost, lahkotno gracioznost gibanja, spontano sproščenost in veselje bivanja v telesu. Ena od poti, ki vodijo do povrnjene gibčnosti telesa in duha je ples. Ne tak ples, kjer si je potrebno zapomniti nešteto zahtevnih plesnih figur. Tudi ne ples, kjer bi monotono zdolgočaseno migali in se prestopali z noge na nogo v enoličnem ritmu, s trdim okornim telesom in z glavo polno misli. Ne, nič od tega. Obstaja drugačen, svoboden izrazni ples, kjer ni predpisanih korakov in figur, kjer ne potrebujemo plesnega partnerja, pa vendar plešemo v družbi.
Ena od vrst izraznega ekstatičnega plesa, ki nas zapelje v mehčanje in raziskovanje telesa in duha, je plesno gibalna metoda Petih Ritmov®, enostavna in hkrati globoka praksa, ki jo uvrščajo med metode pomoči z umetnostjo. Temelji na načelu, da usklajeno telesno gibanje vpliva na vitalno energijo, čustva, racionalni um in duhovne razsežnosti človeka, tako da se telo in psiha naravno uravnovešata in usklajujeta. Metodo je zasnovala Gabrielle Roth (ZDA), ki je v svojem dolgoletnem poklicnem delu z različnimi skupinami ljudi prepoznala pet značilnih načinov gibanja. Poimenovala jih je pet ritmov: tekoči ritem (flowing), stakato (staccato), kaos (chaos), lirični ritem (lyrical) in globoka tišina (stillness).
Na fizičnem nivoju metoda petih ritmov povečuje telesno gibljivost, uravnava metabolizem in odpravlja mišične zakrčenosti, ki so posledica stresnih dejavnikov. Na psihološki ravni omogoča kreativno izražanje čustev in ozaveščanje vzorcev obnašanja, saj ritmi zrcalijo tudi energijske arhetipe in starostna obdobja človekovega življenja. V duhovnem smislu pa praksa petih ritmov zmanjšuje temeljni razkol sodobne civilizacije - navidezno ločenost telesa in duha. Gibanje in ples petih ritmov sta primerna za vsakogar, ne glede na plesne izkušnje, za vse starostne skupine, tudi za osebe s fizičnimi omejitvami.
Najpogostejša oblika vadbe (osnovni zemljevid) je val – zaporedje gibanja v redosledu od tekočega ritma do globoke tišine. Vodeni val lahko poteka brez glasbe, pogosteje pa plesalce usmerja glasba, ki jo učitelj sestavi v redosledu petih ritmov z dograjevanjem hitrosti: vrh je dosežen v kaosu, nato sledi postopno umirjanje proti globoki tišini. Predpisanih korakov in plesnih figur ni. Plesalci z dihom in gibom raziskujejo pet načinov gibanja, znotraj katerih iščejo lastni avtentični izraz; prepoznavajo svoj značilni ritem, ki je prirojen in/ali privzgojen, ter spoznavajo in izkušajo lastnosti vseh ritmov, s čimer dopolnjujejo manj razvite dele svoje osebnosti in razvijajo razumevanje drugačnosti temperamenta in načina izražanja drugih ljudi.
Poglobljene oblike dela v metodi petih ritmov vključujejo tudi druge zemljevide, npr. preučevanje energije in izražanja čustev (v zaporedju strah, jeza, žalost, veselje, sočutje/ljubezen), delo s senco vsakega ritma (inercija, rigidnost, panika, odzemljenost, otopelost), raziskovanje arhetipov, starostnih obdobij, delov telesa, načinov dihanja, zavesti in pozornosti.
Premagati odpor in stopiti v spremembo
Že prav, odločili smo se, da bomo nekaj spremenili, da bomo v duhu starega rekla atletov "zdrav duh v zdravem telesu" pogumno zakoračili do vrat, ki vodijo proti ponovnemu vzpostavljanju gibčnosti telesa in duha. Toda pozor - pred vrati budno straži čuvaj – močna, prekanjena pošast z desetimi glavami. Ime ji je Odpor. Odsekaš ji glavo in namesto ene zrastejo tri, še večje - strah pred spremembo, lenoba in tisoč izgovorov, zakaj prav danes še ne morem. Ko odsekaš tri glave, jih zraste devet… O, groza, si rečeš. Kaj pa zdaj?
Saj res, kaj pa zdaj? Odgovor je enostaven: vztrajaj, zajezdi pogum in pridi plesat. Povabi v ples desetglavo pošast odpora in izgovorov. Zapelji jih v gibanje. Premakni jih, izrazi jih, naj se pokažejo, predstavijo, spremenijo. Ples spreminja. Kar je v gibanju, je pretočno, ni več zagozdeno, ni več ujeto, zato se naravno preobrazi.
Faze plesa
Na začetku smo seveda kot začetniki še vsi malo okorni in ne vemo, kaj bi v plesu počeli s samim seboj. To je povsem normalno za prvo fazo, ki jo Gabrielle Roth opredeljuje kot nezavedni ples. To je tisto, ko na začetku samo plešemo in se z ničemer ne obremenjujemo, pa tudi iz plesa ne dobimo prav veliko. Zgolj telesna vaja, druženje, sprostitev. Skoraj tako kot bi šli v diskoteko, le da ni alkohola in dima. Pa ljudje so bolj nenavadni, nekonvencionalni, mladi in stari skupaj, vseh oblik, stilov in značajev.
Kmalu iz nezavednega plesa preidemo v ples osebnosti, za katerega je značilen močan osebnostni nadzor gibanja. To je obdobje, ko se neznansko trudimo, da bi napredovali. Opazujemo izkušene plesalce in jih poskušamo posnemati, primerjamo in ocenjujemo se, obtožujemo se, kakšni štori smo v primerjavi z vsemi tistimi izkušenimi veveričkami. V tej fazi že poznamo nekaj teorije petih ritmov. Začenjamo se spraševati. Kateri je moj temeljni ritem? Ali me učitelj vidi, kaj prepoznava v meni? Uh, nekaj je narobe z mano, da se ne morem zmehčati v kaosu. Kaj je z mojo spolno energijo, da imam tako trde boke? Radi bi ugajali. So drugi videli moj čudoviti ples? Če so, zakaj me ni nihče pohvalil? Take zgodbe nam grenijo ples različno dolgo, vendar nekoč zagotovo minejo. Ali pa vsaj začnejo minevati.
Ko uspemo v večji meri opustiti osebnostni nadzor, se pomikamo v vse bolj svobodne oblike plesa. Sčasoma nam uspe utišati brbotanje misli in šepetanje ega; osrediščimo se v gibanju in pustimo telesu in psihi, da plešeta skupaj. Zadihamo - in ples nas ponese v nove prostore, povsem naravno in spontano. Ne trudimo se več, gibi se rojevajo intuitivno in se prelivajo v izrazni ples. To je faza intuitivnega plesa; gibanje postane užitek brez napora, izrazno sredstvo v gibkem telesu. Pravi balzam za telo in dušo.
To pa še ni vse. Pride čas, ko ples postane vir uvidov in inspiracije - vstopimo v inspirativni ples. To je zrela faza, ko preko giba in plesa iz nezavednega ozaveščamo pozabljene delčke in prepoznavamo mehanizme delovanja svoje psihe. Skozi gib se lahko pretakajo pozabljeni spomini in dobivajo nov pomen. Takrat na primer lahko zagledamo v sebi svojega notranjega otroka in prepoznamo, kako mu kot odrasli lahko pomagamo. Lahko začnemo samozdravljenje. Ali pa se nam utrne preblisk za novo pesem, inspiracija za novo umetnino. Zagledamo rešitev za konkretno življenjsko situacijo, rešitev trdovratnega problema. Kar ozavestimo in izkusimo v plesu, je prizemljeno, je doživeto; na plesišču lahko vadimo v majhnem merilu, dokler nismo zreli za prenos dosežkov na druga področja življenja.
Ko v plesu opustimo osebnostne maske, bremena in napetosti; ko umirimo in uravnovesimo vse plasti psihe in telesa; ko se osrediščimo v sebi in se istočasno odpremo navzven z izostreno pozornostjo - takrat se nekaj posebnega odpre in premakne - vstopimo v ekstatični ples. To je peta in najvišja stopnja plesa petih ritmov. Plesalec je povsem prisoten in prizemljen, jasno se zaveda sebe in okolja, pleše z odprtimi očmi; vidi, čuti, zaznava, diha in premika se v čistem prostoru izostrene razširjene zavesti. Brez mamil in vzpodbujevalcev. Ločenost med telesom, življenjsko energijo, čustvi, mislimi in duhovnim je premoščena. Plesalec ne pleše več - ples ga pleše; plesalec postane ples. Na koncu še ples izgine - ostane čisto prizemljeno bivanje v dihu.
Ples petih ritmov je pojmovan tudi kot meditacija v gibanju. Le kaj ima plesno gibalna metoda skupnega z meditacijo? Navidezno skoraj nič, v resnici pa veliko. Kar daje petim ritmov značaj meditacije, je sposobnost vzdrževanja pozornosti. V času plesa nam misli ne begajo in ne skačejo v pretekle spomine in v skrbi za prihodnost. Pozornost je osredotočena v telesu, tukaj in zdaj. Glavni orodji za vzdrževanje pozornosti sta gib in dih. Ko je gibanje telesa hitrejše od misli, se racionalni um preda, sestopi in umiri. Dih postane prenašalec pozornosti. Plesalec med plesom usmerja pozornost v različne dele telesa, z dihom jih energizira, oživlja in vzpodbuja v izražanje.
Značilnosti petih ritmov
Tekoči ritem (Flowing) plešemo v krožnih gibih brez začetka in konca, kolena so delno pokrčena, stopala plosko na tleh, pozornost in težo prenesemo na spodnji del telesa. Tekoči ritem nas uči povezovanja z lastnim telesom. V tekočem ritmu odkrivamo svoj notranji tok energije, učimo se mu slediti in zaupati intuitivni inteligenci telesa. Ples v tekočem ritmu nam pomaga ozavestiti načine, kako učinkovito in ljubeče podpirati svoje telo, ga spoštovati, pravilno hraniti in negovati, da ostane zdravo. Sami sebi postajamo kot mati in najboljši prijatelj. Učimo se uporabljati moč svoje telesne in življenjske energije. Postajamo sposobnejši, da v življenju delujemo bolj usklajeno, ker bolje razumemo in upoštevamo svoje fizične zmožnosti, omejitve, potrebe in posebnosti. Spoznanje svoje spreminjajoče se telesne narave nas mehča in nam hkrati omogoča, da smo sočutnejši in bolj razumevajoči tudi za potrebe drugih bitij.
Stakato (Staccato) je ritem izražanja in delovanja. Plešemo ga v jasno definiranih geometrijskih gibih, ki nekoliko spominjajo na borilne veščine. Ko resnično utelešamo lastnosti staccato ritma, smo aktivni, samostojni, odločni, svojo energijo znamo jasno izražati in usmerjati v začrtane cilje, da z lahkoto udejanjamo in urejamo materialno življenje. Staccato nas uči jasnosti, osredotočenosti na sedanjost, spoštovanja svojih in tujih meja. Navezuje se tudi na otroštvo in energijo očeta, tovarištvo, prijateljstvo, komunikacijo in strastno delovanje iz srca. Uči nas povezovanja in sodelovanja z drugimi ljudmi ter soustvarjanja v skupnosti.
Kaos (Chaos) kot tretji ritem v valu se navzven kaže kot hiter divji ples s sproščenimi mišicami in mehkimi sklepi, kar daje videz, kot da bi imeli elastične gumijaste kosti. Tekoče krožno gibanje (Flowing) in jasno linearno geometrično gibanje (Staccato) se združita v novo kvaliteto gibanja, kjer s hitrimi gibi mehčanja, sproščanja telesa in vibriranja dosežemo stanje predaje in opuščanja miselnih in čustvenih oblik. V praznini, ki nastane, racionalni um sestopi in prepusti ustvarjalni prostor intuitivnemu umu. Dosežemo ples osvobojene energije, intuitivnih vizij in kreativnega ustvarjanja. Kaos v življenju povezujemo z zmožnostmi, da znamo odpustiti, opustiti, oprostiti in razgraditi odvečne oblike, navezanosti, zagozdenosti in ujetosti; da voljno in mehko potujemo skozi spremembe, ter da smo sposobni jezditi energijo svoje nebrzdane življenjske strasti in iz nje črpati moč in navdih za avtentično ustvarjalnost.
Energija liričnega ritma (Lyrical) je zračna, lahkotna, nenavezana in prilagodljiva kot veter. Vanjo naravno vstopimo, če smo v kaosu uspeli opustiti trdoto, omejitve, navezanosti in občutke ujetosti. Gibanje v liričnem ritmu je lahkotno, osvobojeno, igrivo, spreminjajoče. Lirični ritem nas na globljih ravneh uči zrelosti in svobode, ki ju lahko dosežemo šele v odraslem življenjskem obdobju. Kaj je zrelost? Gabrielle Roth jo opredeljuje kot stabilnost in predanost v delu in ljubezni. Ne iščemo več mrzlično idealnega poklica in idealnega partnerja – izbrali smo in temu smo mehko zavezani. Ne borimo se več za svobodo, ker smo prepoznali, da ni ničesar izven nas, kar bi nas še lahko omejevalo. Osvobodili smo se spon samega sebe, sprejeli smo sebe in druge take kot smo; življenje ljubimo realno, ne navezujemo se več ne na vzpone in ne na padce. Smo del večne narave, ki se nenehno spreminja; nič ni dokončno, vse kroži, izginja in znova nastaja. Globoko v liričnem ritmu lahko dosežemo samorealizacijo osvobojenega radostnega bivanja.
Globoka tišina (Stillness) je peti in zadnji ritem v valu. V njej se spustimo v stanje predanosti, prisotnosti in čuječnosti. Gibi se umirijo, ples postaja vse bolj zbran, osredotočen in povezan z dimenzijami prostora. Misli in čustva utihnejo. Med gibi se pojavljajo trenutki mirovanja; v njih je plesalec hkrati tudi opazovalec. V plesu globoke tišine lahko občutimo fizično telo kot materialno zgoščino svojega mnogo širšega energijskega bitja; kot fizično sredstvo, skozi katerega se izraža duša. V stanju globoke tišine se prebudi vseobsegajoče zaznavanje, dojemanje, sporazumevanje in ustvarjanje. Plesalec postaja bivanje v dihu, ki prehaja vse globlje k izvoru modrosti in sočutja.
Za popotnico potrebujemo veliko mero vztrajnosti in poguma, da se soočimo z lastnimi odpori, strahovi in večnimi izgovori. Potrebujemo tudi zavezanost svojemu lastnemu plesu, kakršenkoli že je na začetku. Vztrajnost in praksa delata mojstra. Bližnjic na srečo ni. Kajti če bi bile, bi prehitro prišli do cilja in izgubili bi užitek raziskovanja.